Gozdovi okoli Ljubljane: kam na počasen čas v naravi

Za gozdno kopel v Ljubljani ti ni treba iz mesta. Rožnik, Golovec in Šišenski hrib so gozdnati griči znotraj mestnih meja, Pot spominov in tovarištva obkroža mesto z ravno, z drevesi obdano podlago, Iški Vintgar pa doda sotesko z reko, kakšne pol ure proti jugu. Ljubljana je eno redkih evropskih glavnih mest, kjer se pravi gozd začne tam, kjer se končajo kavarne — leta 2016 je nosila naziv Zelena prestolnica Evrope, Slovenija kot celota pa je 58-odstotno pokrita z gozdom, tretja v Evropski uniji za Švedsko in Finsko (Zavod za gozdove Slovenije).

To je vodnik po teh krajih, napisan za počasnejši obisk. Gozdna terapija, ki jo vodim, običajno traja dve do tri ure in namenoma prehodi zelo malo poti: ne gre za razdaljo, gre za prisotnost. Spodnji gozdovi torej niso izbrani po razgledih ali vrhovih. Izbrani so zato, ker se v njih počasna, čutna hoja zdi povsem naravna, in ker so dovolj blizu, da lahko greš vanje ta teden in spet naslednji.

Ena opomba za obiskovalce: Ljubljana je majhna. Staro mestno jedro, avtobusna postaja in rob najbližjega gozda se stlačijo v pol ure hoje, mesto pa ima okoli 300.000 prebivalcev, tako da tu nič ne zahteva odprave. Če okoli tega gradiš celotno potovanje, wellness vikend v Sloveniji pokriva logistiko, po kateri obiskovalci najprej vprašajo: avto ali brez, kateri meseci, koliko stane. Ljudi v naravi vodim od leta 2019 in sem v Ljubljani zaključil program za izvajalca gozdnih terapij (usposabljanje zaključeno, certifikacija v teku); to so kraji, ki jih res uporabljam.

Kaj naredi gozd primeren za umiritev

Dober gozd za umiritev je raven, senčen, tih in blizu doma — ne dramatičen. Ko vodniki ocenjujemo pot za gozdno terapijo, gledamo vsakdanje stvari: pot, na katero se ti ni treba osredotočati, krošnje nad glavo po večjem delu poti, kje sesti, po možnosti kanček vode, mešan domači gozd in dovolj tišine, da te naravni zvoki sploh dosežejo. Čisto navaden košček gozda, ki izpolnjuje te pogoje, bo za utrujen živčni sistem naredil več kot razgled, do katerega se moraš prepotiti.

Iz usposabljanja imam misel, h kateri se vedno znova vračam: nobena pot ni popolna, vsak kraj, kjer se upočasniš, pa je tak, kot mora biti. S tem v mislih preberi spodnji seznam. Cilj je najti svoj gozd, ne objektivno najboljšega.

Rožnik in Tivoli — najbližji pravi mestni gozd

Rožnik je najbližji pravi gozd središču Ljubljane: gozdnat grič tik pod 400 metri, ki se dvigne naravnost iz Tivolija, petnajst do dvajset minut peš iz centra. Leži v Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, zavarovanem območju velikosti približno 459 hektarov, ki je bilo prvič razglašeno leta 1984 in na novo urejeno z mestnim odlokom leta 2015. Spodnje poti so mehke in senčne, vzpon je položen, mestni hrup pa poide hitreje, kot pričakuješ.

Prav zato, ker je Rožnik tako blizu, je v Ljubljani najlažje iz gozda narediti navado in ne enkratnega letnega izleta, največ koristi pa živi ravno v navadi. Iskren pridržek: konec tedna je pri vrhu in okoli znanih gostišč gneča. Pojdi kakšno jutro med tednom ali uberi eno od manjših stranskih poti in drevesa bodo večinoma tvoja.

Golovec — bolj tih, na drugi strani mesta

Golovec je tišja različica Rožnika, na jugovzhodnem robu Ljubljane. Je večji in gosteje pogozden, ima mrežo poti in opazno manj ljudi. Do njegovega vznožja pripeljejo mestni avtobusi, povezan pa je z zelenim obročem, opisanim spodaj, tako da lahko sestaviš daljšo zanko ali preprosto najdeš klop v senci in obsediš. Če se ti Rožnik na določen dan zdi preveč družaben, je Golovec odgovor.

Zeleni obroč — ravna tla z drevesi, vse naokoli

Pot spominov in tovarištva je približno 33 kilometrov dolg zeleni koridor, ki obkroža Ljubljano in sledi črti, kjer je bilo mesto med okupacijo v drugi svetovni vojni obdano z bodečo žico. Domačini ji rečejo PST ali pot ob žici. Velik del poteka po ravnem in v senci dreves, hkrati pa je to ena najbolj uporabljanih sprehajalnih in tekaških poti v državi.

Ne poskušaj prehoditi vse. Za počasen, čuten čas izberi en pogozden odsek — dobra sta odseka ob Golovcu in pri Kosezah — ter pojdi tja in nazaj s korakom, ki se ti zdi za spoznanje prepočasen. Ker je pot ravna in dobro vzdrževana, je PST najprijaznejša izbira, če so ti strmine težke, in najlažja za vožnjo z vozičkom.

Mostec in Šišenski hrib — položno in družinam prijazno

Mostec in Šišenski hrib ležita na zahodni strani istega krajinskega parka in sta najbolj položna od vseh naštetih. Široke poti, blagi nakloni, zelenje povsod. To je kot, ki ga izbereš z otroki, s starejšimi starši ali na dan, ko se ti res ne da naprezati.

Šmarna gora — čudovita, a to je pohod

Šmarna gora je pohod in ne počasna gozdna hoja, kar velja povedati naravnost. Hrib severno od mesta meri 669 metrov, sosednja Grmada 676, priljubljene poti pa so pravcati vzpon, usmerjen k vrhu in koči na njem. Na lepo nedeljo boš pot delil z neprekinjenim tokom ljudi. Če imaš kraj rad, izkoristi mirnejši gozd ob vznožju za svoj počasni čas, vrh pa vzemi kot ločeno veselje.

Iški Vintgar — tisti z vodo

Iški Vintgar je hladna, senčna soteska kakšne pol ure vožnje južno od Ljubljane, mimo vasi Ig. Reka Iška izvira na robu Bloške planote in je zarezala nekaj sto metrov globoko dolino, preden pride na ravno Ljubljansko barje; reka s pritoki je del omrežja Natura 2000. V praksi to pomeni senco, tekočo vodo in opazen padec temperature na vroče popoldne.

Tekoča voda spremeni srečanje. Pozornosti ponudi nekaj nežnega, na čemer lahko počiva, zrak ob potoku pa se drugače dotakne kože. Tiho sedeti ob vodi deset ali dvajset minut je eno najpreprostejših povabil v praksi in eno najzanesljivejših — povabila v gozdni terapiji razložijo, kako je taka pobuda zgrajena. Za gozdove dlje po državi — Kočevsko, Pokljuko, obalo in Kras — glej najlepše slovenske gozdove za predah.

Kako iz običajne poti narediti gozdni čas

Različico tega lahko vadiš sam, že danes, v katerem koli od zgornjih krajev. Najpreprostejše povabilo, ki ga uporabljamo, se imenuje prostor za sedenje. Poišči kraj, ki te tiho pokliče — podrto deblo, ploščat kamen, vznožje drevesa. Usedi se in si dovoli, da ne narediš prav nič. Naj se pogled zmehča. Deset do dvajset minut samo sprejemaj: zvoke z različnih strani, gibanje svetlobe, temperaturo na dlaneh, kar koli je v zraku. Ne trudiš se sprostiti in ne priti do spoznanja. Ostajaš in pustiš, da gozd naredi ostalo.

Če le gre, ostani vsaj dvajset minut. Metaanaliza 21 raziskav krvnega tlaka z 2.270 udeleženci je pokazala, da so gozdna srečanja, dolga dvajset minut ali več, učinkovitejša od krajših (Qiu in sod., 2022), širše terenske raziskave pa kažejo v isto smer — čas v gozdnem okolju telo praviloma premakne v mirnejše, parasimpatično stanje, z nižjim kortizolom in nižjim krvnim tlakom kot v primerljivem mestnem okolju (Park in sod., 2010). To ni čarovnija in ni zdravljenje. Čas med drevesi lahko podpre sprostitev in dobro počutje, udeleženci pa pogosto poročajo, da se po njem počutijo bolj trdno na tleh.

Globlje, z vodnikom

Vodeno srečanje se od samostojnega prostora za sedenje razlikuje v eni določeni stvari: strukture ti ni treba držati samemu. Nekdo drug odpre prostor, ponudi povabila, pazi na čas in srečanje sklene, tvoja pozornost pa lahko ostane tam, kamor sodi. Prav to počnemo — počasna, nežna, čutna srečanja v gozdovih okoli Ljubljane, ki jih zaključimo z majhno gozdno čajanko iz domače rastline. Oglej si naša srečanja in cene, preberi, kaj gozdna terapija sploh je, ali poglej, po čem se razlikuje od pohoda, preden se odločiš.

Kateri koli od teh krajev izbereš, je pomembneje, da greš pogosto, kot da greš daleč. Utrujen živčni sistem ne potrebuje Pokljuke. Potrebuje dvajset tihih minut pod krošnjami, ta teden.

Gozdna terapija podpira sprostitev in dobro počutje. Ni nadomestilo za zdravniško ali psihološko oskrbo.